Počutim se izdano

Izdala sem samo sebe, ker dovolim, da se borim z občutki nezadovoljstva in praznine.
Dovolila sem poseg v lastno bit in dopustila rahlo preusmeritev.
Sama sem kriva in zdi se melanholično, izgubila sem smer.
Kot, da tičim tam nekje v kotu in gledam v prazno steno.
Velikokrat se zgodi, da razočaramo sami sebe, nihče drug nam ne povzroča ničesar.
To seveda ni prvič in ti občutki zame pomenijo stres, žalost, jezo in krivdo.
Ja, obsojam se, ker si ta trenutek ne dajem dovolj ljubezni in potrebnega spoštovanja.

Še bambus v jedilnici čuti znižano vibracijo in ne pozornost.
Načeloma je to dokaj nezahtevna rastlina, ampak se mi je že skoraj do polovice posušila.
Zakaj dovolim zniževanje lastne vrednosti in se sprijaznim s tem, da sem samoumevna?
Zdi se, da prilagajam in manipuliram sama s seboj in s svojimi vrednotami.
Se zgodi si rečem, ampak vse to v meni sproža še več slabe volje, padec energije in stagnacijo moje kreativnosti.
Preveč se jemlje in uhaja mimo. Zaustavili so se dušni cilji, ker sem utrujena. Čustveno in fizično.
Nekje sem se ustavila in imam spremljevalne zdravstvene težave, ki jih nikoli do sedaj nisem imela.
Dejstvo je, da je takšno stanje daleč od tega kar si zase želim.

Telo, um in duh so tesno povezani. Ker ni ravnovesja telo seveda ne zmore in ne želi sodelovati. Še sreča, da je tako in v veselje mi je, da me opozarja. Slišim ga.
Res, ponosna sem na to, da prepoznam. Včasih nisem in sem sledila programu kolektivnega avtopilota.

Vendar… ni dovolj samo vedeti ampak se zavedati in videti da, lahko izberem začaran krog in se naprej smilim sama sebi.
Preprosto lahko jamram in si s tem nakopljem še več tesnobe, tegobe ter dodatnih zdravstvenih težav.
Tega seveda enostavno ne zmorem dopustiti in to predvsem zato, ker imam dovolj znanja in izkušenj, ter vem, da ni dovolj samo govoriti ampak storiti.
In zato se odločim spremeniti in narediti, da se dvignem nazaj.
Višje, tja kamor spadam. Zato, da bom zdrava, polna, srečna, radostna, svobodna in ponovno živa.

Saj niti približno ne zmorem kot včasih, riniti v delo ali kakršnokoli že vrsto odvisnosti.
Ne gre obtoževati in kriviti vsega in vseh iz zunanjega sveta.
Ni možno nečesa nadomestiti drugje kot pri sebi, v sebi, na sebi.
Sedaj ne deluje več odlašanje, ker sem ga prerasla.
Ne gre več iskati tolažbe in izgovorov v “napačnih” stvareh in ljudeh, ampak se spuščam do samega vzroka in jedra, da začnem tam, kjer je začetek in glavno žarišče.
Ja, tja, kamor je potrebno, čeprav najbolj boli.
Ker vem, da tudi to mine in je v vsakem trenutku vse v redu.
Ker vem da, če se ne lotim in ne storim kot je zame prav, kasneje pomeni to še večje in težje borbe z dvigovanjem glave iz luknje, v katero jo potisnem, z razlogom, da sem v začasnem zavetju.
To sem v preteklosti večkrat naredila, da sem si olajšala trenutno situacijo.
In ne, ne pomaga se skriti in samo poflikati, čeprav je to (na videz) najlažji način.

Sem močna, vedno imam možnost izbire in zmorem. Vse.
Se ponovno vstati, pobrati in se sestaviti.
Imam veliko ljubezni, ki jo dajem in razdajam, vendar za razliko od nekdaj imam sedaj tudi veliko več dostojanstva in samospoštovanja, četudi ga vmes en del nekje izgubim ali založim.
Daleč od tega, da sem egoist, ampak sem sama sebi največ vredna in se znova in znova trudim biti sebi iskreno na prvem in najpomembnejšem mestu.
Priznam in sprejemam dejstvo, da sem ta trenutek v slabšem stanju. Zvoni alarm in so prižgane mnoge opozorilne lučke.

Ko je potrebno in to je sedaj, poiščem vso svojo moč, pogum, vero in zaupanje, da se odločim in storim tisto, kar je pomembno.
Če in ko je potreba nekaj spremeniti prevzemam odgovornost, ki je vedno v mojih rokah in se lotim situacije iz vseh možnih strani.
Vsekakor sem pripravljena sprejeti tudi vse posledice in reakcije, ki pridejo za akcijo.

Zakaj?

Zato, ker imam eno življenje in nimam neomejenega časa.
Zato, ker čas, ki ga imam na voljo, želim živeti kvalitetno.
Zato, ker me čaka še veliko lepih stvari, obilo presenečenj, novih ljudi,
zanimivih projektov in ne obiskanih krajev.
Zato, ker premorem še mnogo nenapisanih zgodb, veliko idej in neobdelanih talentov, ki si jih želim predati svetu.
Zato, ker imam še ogromno za raziskati in neomejeno potenciala ter priložnosti za ustvarjanje, izražanje.
Zato, ker si zaslužim, da živim in kraljujem kot si želim in tako kot zame pomeni najboljše.
Zato, ker ne sprejemam manj od tega in nikoli ne bom. Ne glede na vse in vsakogar.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja