Doma sem tam, kjer je moje srce

Velikokrat v zadnjem obdobju me nekdo vpraša iz kje si? In seveda kako naj razložim, da sem štajerka ampak izviram iz prlekije, torej sem prlečka ampak sem pa iz obale…
sz Gažona, veš?

Gučis? Pa kako zdaj to mona? Alora si od dol ali iz gor? Tota štajerka, čuj.
Zanimivo, vse to slišim v enem samem stavku.
Ja, že večkrat sem se preselila, zamenjala dialekt, službo in navade. Rada bi razložila, da sem doma tam, kjer je moje srce. Tam, kjer se počutim lepo in sprejeto. Sploh ni pomembno ime kraja, temveč ljudje in okolje v katerem živim. Enostavno je moj dom tam, kjer je moje srce mirno in srce mi bije za obalo. Vsaka lastna sprememba okolja, ljudi ali delovnega mesta mi je vedno prinesla nekaj drugačnega in vedno znova še kaj boljšega.
Imam čudovite spomine na ljudi, ki sem jih kdaj srečala in sedaj ustvarjam nove spomine z ljudmi okrog sebe. Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, izkušnje in vizije za naprej v življenju in sem zelo vesela, da delijo del sebe z mano.
Vsepovsod, kjer smo, si ustvarimo nov krog znancev in prijateljev in vsakič znova lahko z nekom delimo nekaj lepega in se nekaj novega naučimo. S tem rastemo in vsekakor se bom naučila govoriti italijanski jezik, saj sem ugotovila, da sta bili dve leti osnov v šoli premalo. Z navdušenjem odkrivam nove kraje in spremljam drugačne in edinstvene navade ter običaje.
Še način priprave hrane se razlikuje in hrana je drugačne barve, kdo bi rekel, pa samo 200 km sem oddaljena od kraja,kjer sem živela prej. Obožujem uporabo tukajšnjih zelišč in začimb in uživam v okušanju raznolikih vrst vin, rib in oljčnega olja. Tatarski biftek sem zamenjala z bakala in ne obešam več perila ampak štrace. Nimam več pojštra ampak kušin. Želim povedati, da se v okolju, kjer živim počutim doma, varno in toplo.
Ko se na kratko vrnem na štajerski konec ima moje srce mešane občutke in dobim očitne signale, da tam nisem več jaz. Še vedno čutim pripadnost, vendar mi nekaj manjka, kot da ne spadam več tja in se želim čimprej vrniti nazaj. Zelo rada obiščem domače in prijatelje tam in jih zelo pogrešam, vendar dom je tukaj. Tukaj, kjer me vedno znova umiri modrina in valovanje morja in ko me vprašajo kaj te je pripeljalo na obalo, odgovorim ljubezen. Ljubezen do vode in dolgoletna želja, da sem doma v njeni bližini. Morda še kdaj zamenjam lokacijo bivanja, nikoli ne vem in o tem ne razmišljam, ker se prepuščam življenju in vzamem kar prinese.

Vem samo to, da je dom tam, kjer je občutek tisti pravi. Dom ni samo hiša v kateri živimo, ampak občutek v naši hiši. V naši notranji hiši in ravno intuicija ter občutek sta tista, ki mi vedno znova povesta, da sem se odločila prav. Hvaležna sem za jajca, da zmorem spustiti preteklost in stopiti korak v neznano. Ponosna na to, da se zmorem odločiti in ločiti od tistega kar mi v življenju ne služi več.
Slavim življenje znova in znova na različne načine in v vseh pogledih. In ponovno vem, da sem storila prav, obala je zakon.

2 Replies to “Doma sem tam, kjer je moje srce”

Dodaj odgovor za Tamara Andrašič Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja