Tukaj in zdaj

Deli na socialnih omrežjih:

Imam prijatelja, Gorazda.

Slutila sem, da je na klopci, tisti kot po navadi. Želela sem si, da se srečava…Hodim, razmišljam in opazujem. Ritem in utrip mesta, ljudi in različna dogajanja.
Tam je, bosih nog s podlago od časopisa, lasmi spetimi v siv čop in nogavicami, ki se mu sušijo na oleandru. Sedi in je srečen, gleda morje, opazuje ljudi. Prisedem in se razveseli in jaz pomirim. Spet ta iskren nasmeh, stisk roke in najin pogovor, ki je takoj in neverjetno usklajen. Povem mu, da me muči ta ne svoboda, ta svet, ves umeten, hiter. Ko gledam ljudi, ki strežejo hrano in pijačo, vsi utrujeno, brezvoljno in za tisto malo plačila. Bolj kot gledam bolj so ljudje prazni. Brez odkritih odnosov med seboj, brez svobode, ne odločamo se po svojih interesih. Slikamo hrano in objavljamo na socialna omrežja, ker je moderno in želimo pokazati, da smo nekaj vredni, ker nekje smo, ker lahko. Ubogi smo, saj nihče nikogar iskreno ne spoštuje, vsi samo opominjamo kaj in kako in veliko nas se utaplja v lastni žalosti. Kaj je z nami ljudmi ga vprašam? Zakaj si sami ustvarjamo svet v katerem nismo srečni in si dejansko samo to želimo in plačujemo še tisto kar imamo, da bi nam nekdo pokazal pot do teh občutkov? To pomeni, da smo ljudje zgubljeni in ves čas nepotešeni? Kje je smisel živeti, kaj početi?

Tamara, to je program, za popizdit. Manipulacije posameznika, da služi interesu kapitala te družbe.
Ljudje so poneumljeni zato se ne zavedajo sebe in lastne identitete.
Bistvo življenja je uživanje na poti od rojstva do smrti in pomemben je ta trenutek zdaj, ki ga imaš, na klopci. Z mano. Tu sva. Nič se ne sekiraj, za nič. Bistvo družbe je, da samo sledi, da se zatira sožitje ljudi in njihovih želja, tlačijo se sposobnosti in produkcija dobrin, ker je vsega dovolj za vse. Strah jih je, saj če bi živeli tako, bi imeli ponižnost in ne nadutost posameznika, ostala bi njegova energija in ustvarjanja za skupno dobro-vseh. Če bi se vsi ukvarjali z zavestjo ljudi, samega sebe, bi imeli čisto drugačen planet kot je danes.
Padla sva v debato, in ni naju motilo nič. Uporabljava in govoriva enak jezik, s podobnimi besedami.
Gorazd zakaj imaš časopis pod nogami, beton je topel? Ker mi je lepo, želiš tudi ti malo? Vlado Kreslin za podlago, nimaš kaj. V smehu mi pove, da bi meni dal drugo stran, če želim, ampak mu jo kasneje vrnem, ker je križanka še za rešiti.

Ne bi se mogla bolj strinjati, da je interes za kapitalom največji problem tega sveta. Vse se vrti okrog denarja in imetja. Imel bi, kupil bi, rabim. V bistvu nam prodajajo zgodbe za male otroke. In mi verjamemo in se reproduciramo in krog novega potrošništva je spet sklenjen. Priti, biti, se reproducirati in iti. Po svoje brezveze ali nekomu bistvo obstoja, da svojo vrsto spraviš naprej. Tako ali drugače, vsak po svoje, da ali ne, vsak se sam odloča kako in zakaj ter kdaj.
Vem, da je potrebno, lepo in neizogibno tudi kupiti, marsikaj, marsikdaj. Vendar prevečkrat kupimo, ker mislimo, da rabimo. V resnici nasedemo na reklamo, pravljico zavito v celofan in stvar, ki si jo želimo ne nujno tudi potrebujemo. Od nekdaj se prodaja zgodba, zato se vsak sam opredeli ali ji bo verjel ali ne.

Gorazd je že več let brezdomec, ki je vedno, ko ga srečam urejen, počesan in njegova posebnost je, da ima s seboj vedno svoj steklen kozarec… Za cigarete ima vedno pripravljen pepelnik. Ne sodim, ne primerjam in ne obtožujem ga po ničemer in on mene ne. Nikoli ne prosi za denar, vedno me navduši in pove kaj, kar mi olepša, osmisli dan ali več dni. Pametno pove, veliko ve in je zelo razgledan. Razmišlja široko, odprto in velikokrat mnogo bolje kot nekdo z veliko certifikati in nazivi. On živi življenje. Po svoje in kvalitetno. Živi z danes na jutri in tudi, ko sediva v tišini, gledava morje in samo sva… je dobro, prijetno in vredno.

Vprašam pa kje si zdaj ti? S tem sem mislila kje biva.. in odgovori tukaj, v Izoli. Me ne vidiš? 🙂
Jaz vem, da bom živel do svoje smrti… Samo to vem, kje, me ne zanima. Je popolnoma vseeno.
Vse je… in rečem: minljivo in on: nepredvidljivo.
Minljivo in nepredvidljivo. Prav zares nikoli ne vemo kaj bo jutri, niti kaj čez dve uri, kje je še jutri. Zato užij ta trenutek zdaj… Ta trenutek… Nič drugega ne obstaja.

Danes mi podari njegovo sliko, ni prvič. Gorazd je namreč velik umetnik, naslikal je že preko 600 del in današnja slika se imenuje magični prostori. Prav zares imava svoj magičen prostor, tudi fizično s pogledom na morje in po navadi se srečava prav tam, no tukaj. Kjer sem zdaj obsedela in zapisala nekaj besed.

Ne ve kaj bo še naredil in ustvaril. Bomo videli, reče. Imam ideje, ene revolucionarnih ampak…
Bo če bo ali pa ne, pusti zdaj… Ta trenutek obstajaš, vse ostalo je iluzija.

Vse imamo, ko imaš višjo stopnjo zavesti. Imaš vse… kot midva zdaj. Tudi, ko nimaš »nič«, imaš vse. Saj ti to razumeš, ker imaš. Hvala, da si prisedla in vsi, ki gredo mimo ne vedo kar veva midva.
Zelo sva vesela in hvaležna, da sva se spoznala. Loči naju samo 33 let razlike v letih, rojstni dan imava 3 dni narazen, to sva ugotovila že nekaj časa nazaj. In srečava se vedno, ko je tako namenjeno in kadar si imava kaj dati, izmenjati.
Gorazd ima tudi mobitel. Imam njegovo telefonsko številko in on mojo, vendar nikoli se ne kličeva, še nikoli se nisva. Samo srečava se in si poveva dve ali tri. Hvala za družbo, reče, grem spat. Gorazd kam, če smem vprašati? Ko mi pove, ugotoviva, da sem si kak teden nazaj sposodila njegovo klopco za takratno branje knjige. Se nasmehne in pove, da sem dobrodošla, ko jo potrebujem. Vse je moje in tvoje in nič ni naše.

Mogoče te zanima tudi ...