Saj je to vendar nekdo, s katerim si delimo življenje. To je velika odločitev in darilo, ki ni samoumevno.
To je nekdo s katerim si želimo spojiti prav VSE niti. Vse dele nas, svetle in temne.
Radi bi delili strahove, dvome, travme in hkrati je to oseba s katero želimo doživeti vso veselje, radost, praznovanja in srečo.
Veliko srečam ljudi, ki odlašajo s pogovorom s svojo polovico, ker….
Smo prehitri in drugič prepozni.
Enkrat preutrujeni in drugič se nam ne ljubi.
Ker manj se pogovarjamo, težje nam gre.
Včasih je težko samo zato, ker se zraven odnosa dogaja se veliko drugih pomembnih stvari.
Je že res, da včasih je težko najti razmerje med izbiro pravih besede, primernega trenutka in nežnega občutka.
Morda je lažje najti izgovor in se obrambno umakniti, kot se pogovoriti?
Meni osebno se vendar zdi, da je partnerski odnos primarnega pomena in bi mu morali posvetiti dovolj časa, energije, truda in s tem pozornosti. Zame je to na prvem mestu. Oseba in njeno počutje ob meni je najpomembnejše. Pika.
Izziv je, če ne komuniciramo in izziv je tudi v kolikor komunikacija je, ampak se nam zdi, da partner ne sliši…
V vsakem pogledu komunikacija ( s komerkoli, ne samo v partnerskem odnosu ) pomaga, premika, poglobi in izboljšuje odnos. Krepi ljubezen in veča spoštovanje. Potrebno je govoriti in še bolj je potrebno naučiti se poslušati, saj tako spoznavamo partnerja in sebe, kar privede do boljšega medsebojnega razumevanja.
Delo na sebi in razdelava svojih globin je pomembna, da lahko v življenju sploh funkcionalno in polno živimo še z eno osebo zraven sebe. Navsezadnje je naš partner vedno samo naše ogledalo, ki nam kaže kje se trenutno nahajamo in kje je še potrebna nadgradnja.
Oblikujemo in temeljimo lahko na osnovnem vprašanju in zvrstijo se različna razmišljanja.
1. Si partner iskreno in srčno želi nas in življenja z nami? Se je pripravljen v celoti predati drugi osebi?
Nekdo, ki ne sprejema polovičarstva o tem zagotovo razmišlja. O tem razmišlja nekdo, ki si v odnosu želi vse ali nič. Ali partner želi zvezo z nami vidimo po tem, ko opazujemo dejanja in ne verjamemo samo besedam. V kolikor partner z nami ne želi deliti svojega časa, nas ne predstavi svojim najboljšim prijateljem, nima in ne želi skupnih aktivnosti, nima interesa ustvarjati skupnih spominov in v večini časa izbira prijatelje in zabave namesto nas, verjetno vemo, da ura kaže čas, za odhod.
Ko do pogovora pride…
Se nam občasno zdi, da nas partner ne sliši in ne vidi kot mi dojemamo sebe.
Kako je možno konstantno ne videti in slišati kako občuti ena oseba, ki zraven nas živi? Nam ni mar eden za drugega?
Morda želi samo eden od partnerjev več, kot drugi, in ne samo govoriti o vremenu?
Ali se nam tako zdi, ker imamo morda samo zelo drugačne zaznave, cilje, sanje in vizije kot partner?
Je pač tako zato, ker si zgolj ne upamo priznati, da si nas partner v resnici ne želi in se ga oklepamo, ker nas je strah biti sami?
Nekoga je strah biti sam, nekoga drugega pa je strah biti z nekom, ki ga ne izbira za svojo prvo opcijo.
Če si nas nekdo ne želi, vsiljujemo sebe in živimo v iluziji in želji na izboljšanje.
Presenetljivo veliko parov obstaja, ki med seboj veliko in redno komunicira.
Vendar, če se frekvenca ne ujema in ni razumljivo kaj nam želi nekdo sporočiti%