Čez otroške oči

Tako nedolžno je druženje, tako prijetno, tako iskreno, brez obsojanj in tekmovanj. Otrok te sprejme takšnega kot si, vse čuti, čeprav si ne zna pojasniti in razložiti. To je družba brez kakršnekoli novodobne maske, ki jo nosi večina ljudi v tem modernem svetu. Včasih potrebujemo pogovor z nekaj let starim otrokom, da dobimo uvid v nekatere situacije. V zadnjih nekaj mesecih se mi je velikokrat zgodilo, da sem imela možnost druženja z mojim novim, mladim prijateljem. Dobila sem veliko več kot je videti na prvi pogled, dobila sem objektivno mnenje in odgovore na vprašanja s perspektive na katero sama včasih pozabim. Zelo sem hvaležna. Tako preprosto in razložljivo na najbolj enostaven način kot je to le mogoče. “Odrasel”  se res vpraša, zakaj po nepotrebnem ne poslušamo sebe in svojega notranjega otroka? Konstantno vpletamo svoj ego in se enostavno ne premaknemo niti za korak v smeri, ki si jo v bistvu še kako želimo. Otrok zna radostno sprejeti vsako dejanje in ne razmišlja o “posledicah” saj enostavno sledi “cilju” ki si ga je zastavil, saj seveda sploh ne ve, da cilj obstaja. Ponovno sem dobila opomin, da sem še premalo povezana s svojim notranjim otrokom ali ga dovolj ne poslušam. Ko imamo radi svojega notranjega otroka nam ravno to daje našo resnico, odpiramo pot do tistega bistva. 

Zakaj pozabljamo delovati kot otroci? 

Pišimo, rišimo, barvajmo, pogovarjajmo se. Uredimo si prostor zase, kjer ni pravil in norm, kjer lahko delujemo kot si želimo, se zabavamo med potjo. Včasih traja malo dlje, vendar, če vztrajate boste presenečeni nad sodelovanjem in rezultati sprva monologa, kasneje dialoga z vašim notranjim otrokom. Delujmo brez strahu in zgodb, ki nam jih spretno plete um že preden se sploh odločimo karkoli narediti. Ne bojmo se razpleta saj se vedno zgodi kot se mora, Iz vsake situacije, ki se zgodi postajamo boljši. Iz vsake akcije-reakcije se naučimo nekaj novega. Vsaka sprememba katero nas je strah narediti, prinese dodaten razlog za več in naprej v našem življenju. Vsaka lekcija, ki jo na novo osvojimo nas ojača in seveda tudi mine.  Kot vse in že gremo naprej. Ni težko pokazati svojih svetlih plati, veliko težje je pokazati svoje temne in vem, res ni lahko, daleč od tega. Pozabimo, da za vsak cilj, naj bo ta poslovne narave ali oseben, potrebujemo vztrajnost in zaupanje. Brez vmesnih razmišljanj kaj pa če… se zgodi tako ali kaj če bo tako. brez neumnih zgodbic kaj vse se lahko zgodi vmes, Otrok sploh ne razmišlja, da nekaj ni dosegljivo, samo gre in pot se najde. Tako ali drugače, ne sprašujte se kako.  Še preden karkoli naredimo, da se ima naša želja možnost  popredalčkati imamo mi že začrtano kako bi naj bilo in imamo nekakšna pričakovanja. Če že na vmesnih postajah zahtevamo doseči vse hitro in točno tako kot želimo, verjemite, ne more se poklopiti. Vedno se stvari zgodijo po pravilnem vrstnem redu in prej se to enostavno ne zgodi. Velikokrat planiramo in na veliko načrtujemo celo realizacijo stvari na katere sploh nimamo vpliva, Razmišljamo o stvareh, ki niso pomembne, sploh niso pomembne. Nekatere odločitve pridejo kar sproti, pridejo od nekje ena vprašanja in izzivi, ki jih ne predvidevamo. šele takrat, ko se pojavijo se je potrebno usmerjati, kdaj pomisliti kako naprej in v katero smer,

Nikoli pot do tja kamor želite priti ne bo takšna kot ste imeli v prvotnem načrtu. Namen vsega je morda drugačen. Ne obremenjujte se s tem kaj bi moralo biti in kako, raje prisluhnite kdaj otrokom, ki lahkotno krmarijo in izpeljejo svoj načrt brez konkretnega plana. Igrajte se,

Verjemite v to, da se vse postavi na svoje mesto, ob pravem času, ko pride na vrsto in tako tako kot je za vas najboljše.

Zaupajte v življenje, ima namen. za vsakega. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja