Čudež se zgodi, ko se umirim

“Popolnost” pride takrat, ko ne pričakujemo in ne zahtevamo. Takrat, ko ne silimo.
Tolikokrat se mi je to že potrdilo, da ne morem reči, da ne vidim, ne vem ali ne razumem.
Včasih me je iskreno strah, ko opazim kako se zgodba sestavlja. Strah me je, ko opazim kakšno moč imamo. Vsak izmed nas jo ima znotraj sebe.
Skoraj ne morem verjeti kako življenje poskrbi, da smo vedno na mestu, točno tam, kjer moramo biti.
Vse kar nam je storiti: Se umiriti in biti potrpežljiv. Ne gre izsiliti ali z umom določati kaj je za nas dobro, kaj je tisto kar si želimo. Takrat se vse ustavlja in se nič ne zgodi. Naš umski načrt je samo ena predstava o tem kaj bi naj delali, kje bi naj bili in s kom. Ne zavedamo se širše slike v trenutku, ko si postavljamo nekakšne cilje in vizije na svoji poti. Ker se nekaj ne zgodi kot smo začrtali in si zamislili se sprašujemo zakaj, saj so to vendar naše želje. Zato, ker ne vemo kaj se sestavlja v odzadju. Naša duša ve. Ve kdaj, s kom in kako. Življenje ji samo sledi.
Verjetno je nekaj več in drugače, brez skrbi, vse je v redu in se zgodi, ko se pač zgodi… lepše kot smo si sami sploh zmožni zamislili.
Torej naučimo se počakati. Naučimo se samo umiriti, to je vsa skrivnost.
To je težko. Zakaj je tako težko?
Ker je enostavno tako preprosto, da nam je le to čudno dojeti in sprejeti. Ker želimo vse takoj imeti. Ker je okrog nas vse preveč hrupa ljudi, ki nam govorijo nasprotno. Ker velikokrat dovolimo programiranje iz okolice. Ker morda včasih ne želimo sprejeti dejstva, da je vse že v nas, samo dovoliti bi morali pustiti, da odide in pride. Karkoli že in na kakršenkoli način že. Ob času, ki je za nas pač najbolj primeren. Kdaj pa to je? Tega ne vemo in z glavo ne gre razumeti, se manj čutiti.

Želim nam zmožnost umiritve in s tem notranje izpolnitve. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja