Drama queen

sem poimenovala svojo mamo. Da, res je, motilo me je in to veliko stvari. In ko sem ugotovila, da sem pravzaprav to jaz in ko sem to sprejela in nekaj spremenila pri sebi in samo pri sebi, je moja mama naenkrat postala kul. Hm, nič jasno za kratek čas in potem globoko spoznanje, da nisem sprejemala sebe in svoje mame ter drugačnega mnenja. V vseh oblikah in po celi liniji nikakor nisem sprejela. Zraven mame mi je bilo velikokrat nerodno in sem se ukvarjala s tem kaj si bo nekdo mislil ali kaj bo nekdo rekel ter vse te podobne, nepomembne budaleščine.
Čisto vse sem želela, da je tako kot jaz povem in tako kot jaz mislim, da je prav in zagotovo je prav. Pika.
O-OU kako sem bila v zmoti. Nisem razumela, takrat ne. In ko sem boljše pogledala v ogledalo sem videla.
Zares sem bila totalno zakompleksana in zakomplicirana ter polna ega. Ko sem tudi v resnici spoznala koliko vsega je pri sebi potrebno razdelati, sprejeti, odpustiti, se ne kriviti in obtoževati.
Huhuh veliko dela, ki terja veliko učenja kako spustiti in prepustiti, in seveda tudi časa. Vendar se hudičevo izplača.
In…. ko nehaš planirati in načrtovati, ko si več ne želiš dramatiziranja in igranja vlog. In ko se zaveš, da si contol freak ampak tega ne želiš in ne potrebuješ več… je tako mirno in lepo iti čez življenje.
Hja, lastno mamo sem celo poslala na terapijo. In ona je šla, svaka ji čast.
Večkrat se mi je zgodilo, da sem padla, vedno znova in znova sem se tudi pobrala in začela na začetku. Kar nekajkrat po vrsti sem ponovila isto “napako” in znova dobila lekcijo. Vse dokler se nisem zbudila.
Ni in ni bilo dovolj vse dokler, ko me je življenje konkretno udarilo po gobcu.
Da, ponovno ampak takrat nas še bolj udari. In takrat sem končno dojela in se začela resnično zavedati, da tako res ne gre naprej. Očitno je potrebno nekaj narediti drugače kot do sedaj. In ja, najslabša izkušnja ti prinese največ. Kako smešno mi je danes, ko sem ta stavek vedno znova slišala in razumela in vse vedela.
Seveda mislila, da vem, še daleč vstran od resnice.
Sedaj vem to, da izkušnja, ki nas doleti samo pomaga spregledati in se zavedati nekaterih vzorcev in prepričanj. Lepo je, ko ugotoviš, da lahko življenje gledaš z drugačne strani in z novimi očmi. Sila preprosto, sprememba pride, ko se odločite in kakšna je prišla tudi sama od sebe. Ne znam z besedami natančno opisati kako sem hvaležna, da sem preživela »najslabše« in najboljše življenjsko obdobje naenkrat.
Življenje me ima neizmerno rado, saj me je ves ta čas opozarjalo, nežno in nenazadnje tudi grobo in me ta čas samo kalilo, zato, da končno spregledam. Kako zdaj cenim nekatere stvari in kako malo mi je sedaj potrebno za srečo. Prepustiti se življenju, zaupati in samo opazovati od daleč, neprecenljivo. Vem, verjetno nekdo ne razume zapisanega in to niti ni potrebno, pride čas, ko se te kak zapis dotakne prej ali kasneje in točno takrat je pravi čas. Ali pa tudi ne, vsak ima svojo pot in potrebuje izkušnje za potrebna spoznanja. Vem samo to, da ko je enkrat dovolj focnov, ki si jih sam lepiš na lice in ko je zares dovolj se odločiš. Ali nastaviš drugo lice ali narediš drugače kot vedno do sedaj, saj spoznaš, da ne deluje. Odločiš se in ločiš se od nečesa kar ne prinaša tega kar si v resnici želiš. Če nekaj v odnosih ne deluje in ponoviš enako stvar že nekajkrat, takrat se vprašaš.
Iz vseh zornih kotov pogledaš, raziščeš in predelaš tista vprašanja na katera si vmes pozabil ali si jih tlačil nekam globoko v sebe in svojo notranjost. Ne želiš si biti več kot fijakarski konj, ki ne vidi levo in desno in samo rineš v kaotične situacije. V primarni in tudi sekundarni družini in tudi poslovne odločitve, za katere sem vedela, da bodo na koncu zmeraj padle v vodo. Saj sem čutila , da niso “prave” vendar nisem hotela reci ne, ker me je bilo strah kako bo, če bo in je deloval samo um in zunanja želja, hrepenenje po sprejetosti, denarju in predvsem želja dokazati se in si dati vrednost na način, ki mi je zdaj nesprejemljiv.
Ko te nekaj dovolj močno moti ali boli pri drugem je vedno potrebna sprememba pri sebi. Nisem sprejemala sebe, in nikakor nisem zaznala lastne vrednosti. Potrebno je zbrati pogum in pogledati z druge strani, s svoje druge strani in nekaj za to dejansko narediti.
Spremeni se, če to želiš in zaslužiš si živeti na način kot si ga sam želiš in način kje, kako in s kom izberemo vedno sami. Sedaj živim v trenutku tukaj in zdaj in spoznala sem, da nimam in ne rabim imeti vedno prav ampak sem raje izbrala pot miru, sreče, veselja , radosti in sprejemanja. Zelo sem hvaležna in zdaj tudi vem, da moja mama ni kriva, ni odgovorna in tudi sama si vedno naredila kot si mislila, da je prav in si najboljše znala. Zdaj slišim, vidim, čutim in tega ne ignoriram. In mama oprosti, če se kdaj pride trenutek in se spomniš česa iz preteklosti iz najinega včasih razburkanega odnosa. Tega ne rabiva, zdaj je mimo in zdaj je drugače. Boljše, lepše in obe sva se nekje vmes zgradile. Vsaka po svoje in do te mere, da lahko komunicirava sproščeno in sprejemava ena drugo takšni kot sva. Veliko sva skupaj premagali in zdaj več ni potrebna drama. In hvala za darilo, ki si mi ga dala, to je življenje. Ponosna sem nate in nase, da sva tako močni in pogumni, v vseh okoliščinah in kljub vsemu kar se je kdaj zgodilo.

In ti, ti si prava carica in vse je bilo točno tako kot je moralo biti, da danes lahko to zapišem. Saj veš, ti zapisi so nekako moj dnevnik in želela sem si tudi kak zapis posvetiti tebi, ki si mi dala možnost živeti, se učiti, dograditi, padati in vstati in mimogrede dokazala na svoj način, da je vredno. Brez, da bi opazovala tebe in tvojo intenziteto, vero in vso zaupanje ter brez tega, da bi videla kako si ti kdaj nadaljevala, kljub vsem izkušnjam in »porazom«, verjemi, tudi jaz ne bi zmogla. Veliko podobnosti vidim in veliko vzorcev je tudi dobrih, zdravih in občudovanja vrednih. Zdaj jih vidim drugače, jih cenim in so mi ljubi. Nikoli ne pozabi, rada imam tebe in sebe, naju obe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja