Ekstra srečna ženska

sem nekaj dni nazaj v sanjah zapisala v rešitev gesla križanke. Ko pomislim sem se tisto jutro res zbudila polna elana, brez posebnega razloga in komaj čakala kaj mi bo prinesel dan, glede na tako obetaven začetek. Po resnici se ni zgodilo nič. Ni se mi zdelo karkoli omembe vrednega in velikega, ker bi si zagotovo zapomnila. Vendar, ko sem nekaj dni za tem pomislila na sporočilo v sanjah, sem videla. Seveda, kako da ne? Olajšanje, sprostitev, radost in to velika. Zakaj? Pa saj sem ravno zapustila delo, ki mi jemlje več kot daje, prodala sem avto, ki mi ne služi več in je kvečjemu breme. Ob strani sem pustila vse kar nisem jaz. Čutim samo ljubezen in hvaležnost ob tem, da sem to lahko zmogla in naredila. Ne želim se oklepati nečesa kar čutim, da zame ni prav. Nekaj časa sicer potrebujem, da se odločim, vendar, ko se odločim in pride “pravi trenutek “samo sledim sebi in se ločim od nepotrebnih stvari, situacij ali ljudi.

Pomislim… seveda, zdaj lahko delam v miru in tisto kar me veseli, zares to kar me polni. Ne zmorem sprejeti manj kot si zaslužim in samo zato, da nekaj delam, da delam. Zdaj imam kvaliteten čas, lahko pišem in ustvarjam. Lahko diham, sem prosta in sledim samo svojemu občutku in ritmu, ki mi prinaša kreativne ideje in jasnejše uvide.

Da, tudi mene je strah pred prihodnostjo, ki ni definirana in predvidljiva, vendar ravno v tem je čar. V zaupanju vase in v zaupanju v svojo pot, v pot srca in ne uma, ki nam pogosto govori kaj je varno in kaj nevarno. Zaupam si, globoko in vedno. In hvaležna sem za ljubezen, ki jo lahko dajem in prejemam ter me spremlja ob vsem tem. Opazuje to, za zunanji svet navidezno spodrsavanje in hkrati ne ve, da vidi plezanje na vrh. Na vsakem koraku vem, da kakorkoli se ena pot razvija in se na koncu razvije, je usmerjena v zame in vse prisotne, ki so meni dragi v najboljši možni izid. Živim za to, da si sledim. In naredim kar je potrebno ne glede na mnenje drugih v okolici. Morda strašno za nekoga, ki še ne ve zakaj in kako ter spi stoje. Lastna in iskrena pot je tista prava,tista, ki šteje. Za tistega, ki res želi biti srečen in zadovoljen s tem kar bo naredil in ustvaril v življenju zase. Zdaj in vedno, ko je to potrebno. In nekdo ne čaka, da bo imel čas, ker čas je zdaj, danes. Zame. Zate, ko spregledaš in se odločiš. Takrat, ko se boš poslušal. Ko se ločiš od tega kar nisi ti in se umakneš od vsega hrupa zaradi katerega se morda še ne slišiš.

Pot je strma, hoja utruja in vmes dobivaš žulje, vendar, ko osvojiš vrh je osvobajajoče.
In zdaj razumem rešitev gesla, seveda sem srečna, neverjetno in ekstra srečna. Svobodna zaradi odložitve dveh velikih nahrbtnikov na poti. In še tretji nahrbtnik materialne oblike se v teh dneh pripravlja in razvija v smeri, da ga odložim. In srečna sem zaradi spremljave, ki jo imam in lahko še lažje odlagam eno za drugim. Hvaležna za roke, ki so ob meni za oporo na tem pobočju.

 

In odstranjujem vse kar pripada preteklosti, da lahko ustvarim prihodnost. Znotraj in odzunaj. Sedanjost je vse kar imam ta trenutek in čudovito je. Vedno znova, ko prispem do še enega osvojenega vrha sem brez teže na ramenih, rahlo postojim in se razgledam. Si zapomnim in vzamem seboj samo tisto, kar je meni zares pomembno. Vznemirjena sem, da lahko odkrijem novo, še večjo, boljšo in še lepšo goro.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja