Kako živeti med dvema svetovoma?

se sprašujem vedno pogosteje in vedno glasneje. En svet je moja resnica in notranja realnost, kjer ne obstaja čas, ura in datum. Tisti svet, kjer ne obstaja slabo in zlo. Svet, kjer sem mirna in me nič ne prestavi. Dnevno imam telefon nastavljen na tih način in sem dejansko že pozabila melodijo zvonjenja. Sploh ne opazim kako je kdo oblečen in kakšno ima kdo frizuro. Opazim nekoga kreativno razmišljanje in navdušenje, ki ga za hip pokaže, ko govori o svojih sanjah in ciljih.
Opazim štirinožnega kosmatinca in z drugimi delim vso ljubezen, smeh in navdih, ki ga premorem. To je svet, kjer nimam načrta in se vedno zgodi vse lepše in brez planiranja v naprej. To je svet, kjer mojo pozornost pritegne narava, petje ptic ali zvok valov. To je svet, kjer se opazim, da poskakujem in me nič ne zmoti. Ta svet so čudovite melodije, ki jih srčno slišim, pojem in plešem. To je veselje in svet z mojimi pravili, ki jih ni.
To je svet, kjer sem srečna, svetla, ustvarjalna, preprosto zaljubljena v življenje in se niti najmanj ne ukvarjam z materialnimi stvarmi. Ta svet je brez napora, poln lepega in sem svobodna.

Potem se vmes izgubim…

En dan zasledim oglas za delo, kjer piše: fleksibilen delovni čas od ponedeljka do petka med 8.00-16.00 uro. Ne razumem tega, kje je zdaj ta fleksibilnost?
Spomnim se, da če želim izvedeti kakšno specifično informacijo, rabim internet in sem sicer vesela in hvaležna, da imam dobro napravo, ki opravi to delo, vendar nekako nisem otrok tehnologije. Dobro je kaj prebrati, vendar, če samo beremo in nič ne naredimo s tem, smo spet izgubili dragocen čas. Je pa fino.
In ja, če smo v službi s “fleksibilnim delovnim časom” sploh ostane čas za tisto kar nam je pomembno? Lahko uživam ob sedenju na soncu, se lahko družim s partnerjem in meni ljubimi ljudmi? Kdaj potem lahko pišem? In kdaj v miru pripravljam kosilo ali pečem pecivo? Kje je potem kvaliteten čas, ki bi ga nekdo rad preživel z otroci, in se ukvarjal s hišnimi ljubljenčki? Kako je to možno, če pa smo v ustaljenih okvirjih in ritem življenja prilagajamo službi, v kateri smo toliko časa in zgolj za to, da lahko plačamo stvari? Stvari s katerimi istočasno uničujemo sebe in svoje ljudi? Da zaposlimo otroke, ker nimamo časa za njih? Zato, da se verižno zaposlujejo z igranjem igric, gledanjem televizije ali ustvarjajo vzorce, ki jih bodo kasneje predelovali. In tudi hišni ljubljenčki za katere nimamo časa in jim samo mimogrede zamenjamo vodo in nasipamo brikete postajajo žalostne, zdolgočasene razvaline. In žalostna resnica je, da potem raje vsega tega nimam, čeprav si neizmerno želim. Res si ne predstavljam takšnega sveta za svoje otroke in ne vem kako prevzeti odgovornost za to, da jim ponudim to. Vse umetno ustvarjeno, vse na hitro in kako mu dati to življenje brez duše. Kako naj otroku ponudim šolanje s tem sistemom, kjer ne učijo kako živeti ampak preživeti?
In raje nimam službe in imam čas početi vse tisto kar me polni in radosti.
Ne želim živeti v zaporu, po programu in časovnih omejitvah, samo zato, ker mi drugi tako narekujejo in vodijo nek sistem. Vendar spet, seveda sredstva potrebujem, da lahko imam kaj kuhati in jesti. In kje živeti.

In kako zdaj zložiti ta dva svetova skupaj?
Sprašujem se ali je možno?

Velikokrat zaidem s poti, iz ene skrajnosti v drugo in se enostavno, izgubim.
Na eni strani brega je vse lahkotno, varno in dosegljivo, na drugi strani pa realnost modernega sveta, ki nekoga kot sem jaz ne razume, ga etiketira in obsoja. Kjer je polno zavestnih in podzavestnih zavrnitev, kljub poštenosti in čistosti človeka.
Si mislim, najlažje je tako in brez podlage dati mnenje in sodbo za nekoga drugega. Za nekoga, ki ne živi in razmišlja tako kot ti sam. Vendar ljudje pozabljamo, da si je čisto vsak izmed nas različen, je unikaten in edinstven. In dejstvo sprejeti in ne spreminjati nekoga in to v celoti, verjemite, nekomu predstavlja znanstveno fantastiko.
In pred časom mi je nekdo celo rekel, da sem jamski človek in to zgolj zato, ker jem z rokami ali lesenim priborom. In ja, res je, ne da se mi vsakemu razlagati sebe in ni potrebno in seveda za družbo je to čudno in nesprejemljivo. No, vprašanje je, kaj je zdaj za koga čudno? In kaj je prav ali narobe, če pa samo je? In ja, klonim pod kakšnim brezveznim mnenjem, ker pač tako je. In to mi gre na živce in ja-sem še vedno in kdaj jezna, ko se “moram” prilagajati. Mislim, da že dobro razumem to, da se mi ni potrebno (več) opravičevati, dokazovati in zagovarjati, vendar včasih spodrsne.

Res si želim ugotoviti in raziskati kako združiti ta dva pola, kako v sredini brega ustvariti ravnovesje in ne padati in ponovno vstajati sredi poti. Kako združiti ta mir in nemir? Sprašujem se kako povezati ta most obeh bregov, brez, da se mi večkrat zlomi deska po kateri stopim? Verjamem, da sem blizu, in zaenkrat spretno iščem in občasno ter hkrati živim na obeh straneh. Moram morda samo na eno stran?

Verjamem vase in si zaupam. In verjamem življenju.

Pride dan, ko zaidem ali pa samo pomislim, da preveč mislim in res mislim, da samo mislim in potem pomislim, da se zamislim in pol odmislim, da mislim 🙂

Trudim se, delam, se učim in se borim. Vztrajam, sprejemam in zaupam.

In verjetno ni potrebno poudariti dejstva, da mi je prvi svet absolutno bližji in ljubši. In zavedam se, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Vsak dan. Zavedam se, da je tema in je svetloba. Zavedam se, da eno brez drugega ne obstaja. Zavedam se, da je enkrat težje in drugič lažje. Vsak dan. Zavedam se, da vse je minljivo. Vsak dan… Pa vendar se včasih sprašujem kako se harmonično zliti v zlato sredino?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja