Mleko, kruh, sir in zajeban dan

Deli na socialnih omrežjih:

Dobro jutro? Ne, niti malo. Mleko, kruh in sir so mi zjutraj leteli po stanovanju. Poletela je vrečka kruha iz omare, meni direktno na glavo, minuto za tem še sir iz hladilnika in pol litra mleka je letelo po celotnem kuhinjskem pultu. Vse samo pada in se razliva. Temu bi se ponavadi smejala, danes sem se jezila in od ipike sem bila na robu joka.
Le kaj to pomeni sem naglas izrekla? Zakaj tako nemirno in raztreseno začenjam dan?

Hitro ugotovim, da zato, ker planiram in načrtujem kaj vse bi naj naredila in kdaj, želim zložiti v vrsto in v točno določen urnik, pa ne gre. Ne več. Vse se postavi narobe in enostavno ne gre. In še lovljenje ritma in vijuganje v svežem partnerstvu in dan je takšen kot je. Zanimive so kreacije in priredbe doživetih situacij. Zanimivo je videti teorijo v praksi. Sama zase vedno ugotovim zakaj in se zavedam od kod reakcija. Skušam naslednjič narediti drugače. Boljše. In ga gledam. Kako je lep. Zunaj in noter. Lep fizično in lep zaradi vsebine, ki jo nosi. In občasno… me je strah, še vedno. Ni me strah biti sama ampak me je strah biti z nekom. Samo strah me je tega, da bi mi nekdo vzel sebe, svoj svobodni prostor, spet. Padem čez oviro, ki si jo sama nastavim. In čeprav v sebi vem, da on tega ne bi naredil me je vseeno tu in tam pač strah, čeprav me ni ničesar strah ha ha ha in potem bezljam in povezujem stvari in naredim kakšno stvar na prvi pogled kaotično in dramatično za popizdit.
Ga prizadenem. Nenamerno. In on mene, ko podvomi. V naju in v mojo ljubezen do njega. Nihče si ne želi biti ranjen, in boli, sploh, ko se nekomu razgališ in pokažeš, da ni vseeno in ti je mar. In pokaže. Pogumen je in ponosna sem, da premore to moč in zmore izraziti svoja čustva. Čutim in vidim, kot do sedaj še nisem. Vse si predstavljam ob njem in z njim. Samo z njim. Glede na to, da me občutek nikoli ni izdal in intuicija me nikoli do zdaj ni nalagala bi morda bilo dobro, če samo zaupam procesu.Življenju.

To delo na sebi in vsa ta duhovnost in sranje, na katerega sem včasih jezna. Ker sem že veliko naredila, razdelala in veliko vidim, slišim, opazim, zaznam in potem ne morem iz tega kroga. Pa kaj, se vprašam? Hočem bit jaz nek jebeni guru ali si želim mirno, lepo življenje, imeti družino in biti ob dobrem partnerju kot sam po sebi je ali kje sem zdaj? Trenutno še vedno nekje vmes in si želim oboje združiti. Kako? Še ne vem in sita sem razmišljanja. Na trenutke sem še vedno v umu, kot recimo danes in me meče sem in tja in sem in tja, naj se že konca.
Meditiram, pojem, grem na sprehod in sem spet jaz, spet drugič ne gre zaradi kaj vem kakšnih vse zunanjih dejavnikov, ko preprosto ne zmorem in sem spet čisto zafustrirana in obremenjena sama s seboj. Samo za malo, en kratek čas, ampak sem. Ne da se in nikakor ne gre utišati uma. Zakaj ne, ne gre, kaj se mi dogaja, kdo je kriv?
Ja nihče ni kriv, tako pač je. Se občasno vprašam naj začnem piti, da nebom konstantno mislila, se spraševala in sama sebe metala z ene skrajnosti v drugo. Tako znižam zaznave in potem spet pride misel: Ne to ni dobro, to ni zdravo, je grdo za videt, tega ne rabim, grem spat. Spim in še ko spim sanjam in povezujem sanje z realnostjo, raziskujem kaj bi pomenile. Včasih dobim direkten odgovor in pizda sem v pizdi, pomislim. Spet sem v razmišljanju. Mine dan ali dva, v redu sem in potem spet tojnk padem nekam, ko sama ne vem kam. Skadim čik, kar mi v bistvu gre na živce, ves ta dim in smrad in preusmerim pozornost, ne za dolgo, ko spet knok knok opazim, da me vleče nazaj. Spet tja, kjer povežem osebo s situacijo in spet zavozlam vse skupaj in želim razvozlati, da pomagam. Hvaležna, da odpiram in pomagam drugim okrog sebe, da zrastejo, da želijo videti in raziskati tudi vse svoje demone, strahove in znajo sprejeti, ko pride vse na plan. Ker, ko razdelaš si svoboden. In ko govoriš in poveš, se spoveš.

In pride meni dan kot danes in sem utrujena od vsega in vseh in mi gre totalno na kurac, da sem se podala v to smer. Jutri, ja jutri bom pa spet vesela in čisto znorela od navdušenja, ker bom dobila potrditev svojega vodstva, da imam prav. Spet najdem košček sestavljanke, pero ali kovanec, usmeritev s pomočjo živali…Srečam osebo, ki mimogrede potrdi mojo domnevo. Mater sem dobra si rečem, frajerka koliko dobivam in kako sem hvaležna za to. Zares, iskreno, ampak včasih si želim biti slepa in ne videti ampak kaj, ko to ne gre in vidim. In kako je življenje lepo, ker nič ne pričakujem in vse pride in dobim. Vedno. Ja in naprej delam to kar delam. Kaj sploh delam? Sestavljam sebe v neko obliko in včeraj me je meni draga oseba predstavila kot Tamaro, ki se ukvarja z notranjostjo človeka. In sestavljam sebe, samo zakaj? Saj pa imam to figuro naštudirano od nekdaj. Hja pa ne, se oglasi drugi del mene, daj še, rini in koplji globlje, ker nimaš vse spucano, jasno, to si želim, da bi bilo. Še je ostalo in vedno se pojavi kak nov kotiček, ki še ni obiskan, kaj šele raziskan. Ampak polako. Ne gre nič na silo. Pa daj, če ni na silo, enostavno se toliko dogaja in zlaga. Vsakih nekaj dni, tednov nov preporod. Ja in spet sem na koncu začetka in na začetku konca ali na koncu konca sploh ni pomembno in ugotovim, da sem še bolj podrla vse in potem spet zlagam. Tamara, vedno se podira in na novo zlaga aha, ja hey, dobro jutro sonček. In za nekaj dni se pomirim, se potrepljam sama sebe po rami, se pogovorim in si rečem glej dobra si, vse je v redu, se več kot to, odlično je in gremo naprej. Samo mirno. Spomnim se, da saj sem že pisala o tem in onem kako živeti med dvema svetovoma ampak jebemti je včasih kak dan to naporno, ko ne gre tako lahko združit. Bom že ugotovila kako, ker mi ni všeč samo ena in samo druga stran. Nekako bom splavala med to plimo in oseko ali zaseko ali kaj že je, saj v večini časa že to znam, ampak se vprašam vsake toliko je tako ok? Potem že, če jaz tako mislim. Pa mislim res to? Ah, počakam nov dan. Vedno sem ga vesela in komaj čakam vse kar še bo in me čaka. Kaj novega in še boljšega lahko naredim zase ali za nekoga ob meni. Bo drugačen dan, ali ne bo, ta trenutek mi je vseeno. Zdaj sem v tem trenutku in ta trenutek zazvoni zvon cerkve in jaz grem kam čem. Kam pa čem? Ne vem, spat bo očitno najboljše, ker sem že naporna sama sebi.

Kak zapis, nekje med satanom in angelom se zbuja in oglaša v meni in vre iz mene ali kaj se mi to zdi? Bom sprejela vse kar je prišlo ven, dobro. Smešno in spet pomislim ja ne morem iti spat, če nisem v občutku radosti in sem jezna na kar nekaj. Hm, ok bo jutri verjetno nov, svež dan in jaz bom pozabila na vse to. Oddahni si, samo sprejmi in pusti. In naprej se bom ukvarjala sama s seboj in z ljudmi, ki so mi namenjeni, da jim pokažem del njihove poti. In sem srečna in na vrhuncu in po drugi strani v kurcu. Ja, tudi tak zajeban dan pride.

Brutiful, ampak še vedno ostaja pomembno dejstvo. To sem jaz, zdaj takšna in drugič drugačna in je borba, vendar vem, da sem na pravi poti in je vredno. Sem prijazna, nežna in drugič nemirna, polna vprašanj in misli, ki se zlepa ne dajo ustaviti. Ne govorim grdo in ne preklinjam, ampak danes očitno ja. Pomembno je, da vedno ostajam srčna in iskrena, v prvi vrsti predvsem do sebe in tudi do vseh drugih.

No, dejansko je bil lep dan razen raztresenega in z umom začetega dneva in večera, ko razmišljam. Sem vesela, ker sem dala vse iz sebe v ta zapis. In razmišljam zakaj bi človek to želel objaviti in objavil? Hh morda samo zato, da brez cenzure komu osvetlim, da ni vedno lepo in pozitivno, z metuljčki in rožicami v laseh in pride dan, za katerega sploh ne vem kam bi ga uvrstila, pač samo je, je bil in je minil. Kot vse, vedno mine, dobro in tisto manj dobro. Zdaj vem, da me še vedno obišče gospa jeza, strah in dvom. Samo bodi tukaj in zdaj in vse je v redu, si rečem.

Mogoče te zanima tudi ...