V teh tednih in dneh se dogaja, o ja na veliko, čutite? Prepletanje energij in vse to kar mora iti zagotovo hoče intenzivno oditi. Počasi odhaja, gre, spustimo od sebe tisto kar nam več ne služi. Včasih dobimo nežna opozorila, drugič bolj groba. Če poslušamo in ne slišimo je lahko na težji način. Raje se znebimo vsega kar smo že presegli in se osvobodimo. Storimo to zase, Vse kar ni potrebno naj gre, čimprej. Odvržimo smeti, ki so se nabrale v nas in ne dovolimo, da se še naprej zadržuje v odnosih, situacijah, službah, ki niso mi in niso naša resnica. Storimo to, da bomo lahko v naslednjem letu, ki prihaja svobodni. Da bomo želi kar smo posejali. Dalj časa sejemo tisto česar dejansko nočemo, dalj časa nam to sledi in nam univerzum pošilja še več smeti. Po naših navodilih, seveda in potem se čudimo in smo se naprej v začaranem krogu, ki si ga nikakor ne želimo. saj slišimo, razen, če samo poslušamo in slišati ne želimo in še naprej ignoriramo sebe. Veliko mora še oditi, se veliko še rešiti, da bo vse na svojem mestu in tako kot si zares zaslužimo.
Meni se dogaja na veliko, vse se podira, pada kot domine in ob enem sem mirna. Mirna, ker zaupam v univerzum. Zaupam, da ima za mene pot, ki je boljša od tega kar je sedaj. To je samo trenutno stanje. Vse kar se mi dogaja se mora zgoditi, in verjamem v to, da so vse te preizkušnje še kako potrebne. Vidim in občutim vse svoje demone, vse strahove, ki so še prisotni, prav te dni je neverjetno kako me klači. Potiska me vse do nafte globoko. Tu pa tam se mi dozdeva, da že vidim majhno bilko za katero bi se prijela ampak mi ne dovoli oprijema, ker ni pravo, ker ni resnično, ni moja resnica, ker je iluzija, ki mora iti. Borim se in prav zares se v meni na trenutke prebuja občutek stare in hkrati nove Tamare. Vem, da je vse v redu. Sprejemam vse možne načine, da sledim novi Tamari, ker nova je prava in tista, ki je vse do te napetosti strune sama skreirala. Samo zaupanje in odločiti se moramo oz. ločiti se od vloge žrtve in jamravčka ter ostati oseba, ki v rokah drži lok violine na katero igra.
Vse je prav in zato zaupam in verjamem v to razburkano obdobje, imam občutek, da je napeto kot bi struno na violini zategnil kolikor je to le mogoče. Na meji, da zaslišim “pink” in bi se struna vtrgala in ne bi bilo možno zaigrati nobene melodije več. Vendar jaz sem močna, spuščam ljudi, vzorce, prepričanja, situacije…in samo mirno čakam. Čakam, da napetost popusti in se strune zrahljajo, postavijo v pravilno pozicijo in zaslišala bom pravo pesem. Zagotovo.
Lep dan želim 🙂