V kakšen svet rodimo in vodimo svoje potomstvo

Ter zakaj?

Starši bi naredili vse, da bi zaščitil svojega otroka pred vsemi in vsem kar se njim zdi nevarno, umazano in neprimerno.

Kako je naporno jemati vsak dih in vsako sekundo časa zato, da zaščitimo svojega otroka…utrujajoče je to samo opazovati, kaj šele, da to počneš.

Začne me dobesedno boleti glava in se potim, ko vidim starše kako “ščitijo” in “varujejo” svoje otroke ampak hkrati jim življenje jemljejo.
(glavobol in potenje je resno opozorilo mojega telesa, saj se ne potim in nimam glavobolov, razen v primerih, ko nekaj zelo ni v redu)

Zdi se, da se danes otrokom jemlje vsaka možnost razvijati in marsikaj se jim s odvzame z ravnanjem, ko je starš nonstop na preži.

Kasneje v odrasli dobi takšni otroci ne zmorejo in ne znajo plavati. Kako vedeti kako se postaviti zase, kako prepoznati in odreagirati v nevarnosti? Otrok s preveč pozornosti kasneje, ko odraste še dolgo nima možnosti izraziti svoje kreativnosti, ker se mu jo zatira že v rani dobi otroštva. Obstaja verjetnost, da ne bo sposoben ločiti od prave nevarnosti ali opaziti, da je to samo nek strah, in to zato, ker je slišal in sledil vzorcu ter prepričanju staršev. Kako naj pravilno oceni situacijo, če je zanj prav ali narobe, če mu to pravico prostovoljno odvzemate skoraj takoj, ko pride na svet?

Pretirano ukvarjanje z otroci dela njih same nesposobne in nezmožne življenja. Ali ne bi bilo boljše, da pustite, da otrok lahko diha? Da sebi in njemu dovolite, da mu je včasih dolgočasno in lahko razvije svoja zanimanja in doživi okolico po svoje?
Ko nastopi dolgčas, majhen um najde dejavnost, in sam zazna kaj je zabavno in bo pritegnilo njegovo pozornost. Dovolite mu, da uspe odkriti kaj ga navduši ali kaj mu sploh ni všeč.

Skratka zakaj pišem o otrocih glede na to, da svojih še nimam. Ker se mi poraja dvom, ko samo opazujem dogajanje okrog sebe, sprašujem se v kakšen svet prihajajo otroci, kaj jih čaka in pišem o tem, ker se sprašujem zakaj ima otrok pri starosti pol leta 36 različnih igračk na brisači, ko je na plaži. Imam občutek, da so mu vsiljene in ne pritegnejo pozornosti kot trava, kamenje in zemlja ob brisači.

Vendar, kakor hitro se otrok dotakne zemlje se starš oglasi z besedami: Ne zemlje, ker potem daš v usta in je umazano. Kaj je narobe s tem stavkom? Zame veliko.
Menim, da je marsikatera igrača bolj umazana, z več bakterijami na sebi kot trava in zemlja.
Po moje ni trava in niti zemlja nič škodljiva in ali mislite, da je vaš otrok neumen in bo pojedel dva kilograma trave ali zemlje naenkrat? Sem skoraj prepričana, da ne bo, morda mu pustite, da jo poskusi.
Samo raziskuje in spoznava nove stvari, vi pa mu to preprečujete. Na vsak način.
Travo želi povohati in morda okusiti kakšnega okusa je, da. Vi tega niste počeli?
Mislim, da smo vsi. Jaz sem kot otrok padla v gnojšnico, prav zares in do vratu sem bila namočena v drek. In ja, kopalnica je smrdela še 3 tedne, pa kaj. Zato imam danes zanimiv spomin in že pri nekaj letih sem se naučila biti bolj pozorna, pazljiva. In verjetno nisem tu in tam pojedla samo zemlje in peska, velika verjetnost je, da takrat tudi malo dreka. Nenazadnje sem danes hvaležna zato, da mi mama ni nastavila mreže in bi me obvarovala tega, da padem v tisto luknjo. Malenkost sem zašla 🙂

Da nadaljujem… če se vaš otrok na plaži dotakne kamna ali skale, mislim, da je skala prevelika, da jo stlači v usta in poje. Ker otroka v opisanem primeru zanima narava in ne igrače, se starš odloči, da gre z otrokom v vodo. Z namenom, da preusmeri pozornost, ker je to otrokovemu staršu nagnusno in narobe.

Pred in med vsem dogajanjem je seveda najmanj 20 minut priprav. Pripravi se obroč za v vodo, kapa za vodo, ker tista prva je samo za lepo in za zunaj. Otroku se zamenja kapa, se ga namaže z zaščitno kremo visokega faktorja, se ga stlači v obroč, kjer ga z varnostnimi pasovi 6 krat pripnemo in otrok je medtem siten, ponovno nestrpen, ker ne ve kaj se dogaja, ni mu jasno zakaj se ga tlači v nek obroč in razen tega je slišal samo to, da to mora imeti drugače se bo utopil. Majhen otrok ne govori z besedami, in če ga ne slišite pač nima druge izbire kot vse dovoliti staršu. Otrok ne bo reagiral, saj je logično, ker ne more in zato se sprašujem kaj starši delajo svojim potomcem. Veliko časa določajo vse kar kasneje postaneš.

Večkrat sem slišala opozorilo in alarm za nevarnost v le nekaj minutah, sama sem komaj sledila in ne predstavljam si kaj ob tem čuti in zaznava otrok.

No, ko pride končno do vode in že mislim, da ga čaka olajšanje in sprostitev, ugotovim, da postopek še zdavnaj ni zaključen. Sledijo vprašanja in ukvarjanja s tem ali je voda premrzla ali so valovi preveč visoki ali bo nevihta in ali se je krema že razmazala (ki je mimogrede faktor 50 plus in je otrok cel bel od kreme) in zakaj je tako blizu toliko ljudi in kaj če je pes lulal v vodo in obstaja možnost alergije…

Naporno, res naporno, že zame zoprno in utrudilo me je bolj, kot če bi morala osem ur fizično delati na njivi. Sprašujem se zakaj je to potrebno otroku? Kateremukoli otroku tega sveta? Mar ni otrok čudež, spočet z neskončno ljubeznijo in neprecenljivo željo. Nekomu damo življenje in potem mu ga na takšne načine jemljemo.

Huh, končno je otrok v vodi, ampak… ne mine minuta, ko otrok spet posluša, ne se špricati, ker voda je slana, boš dobil v oči. In? Zakaj mu ne dovolite, da je svoboden in zakaj bi bilo slabo, če morska vodo pride v oči? Zaenkrat ne poznam nobenega primera, da bi že kdo umrl zaradi tega. Spet ne razumem kako bo otrok vedel, da je morje slano, če ne poskusi?

No, otrok ob vstopu v vodo ni zaznal ne mrzle vode, ne slabega vremena na vidiku,
in ko končno ampak res končno sprosti za nekaj minut in ugotovi, da se je lepo gibati v vodi, začne lahkotno brcati in ko to pokaže z nasmeškom na obrazu in neskončnim veseljem mora iz vode, in to takoj!

Ker se je starš tako odločil. Sploh nisem vedela zakaj in ugotovim, da zato, ker mora jesti točno ob določeni uri. Ne vem kaj bi spremenilo, če bi jedel nekaj minut kasneje, saj je komaj 10 minut od tega kar je v vodi in če si predstavljate, se je pred tem dogajalo vse zgoraj našteto.
Dozdeva se mi, da veliko ljudi sploh ne pozna ali zares ne spremlja svojega otroka temveč starševstvo jemlje za projekt. In ogromna želja je otroka vzgojiti, da bo vse znal, da bo nanj ponosen in bo veliko dosegel. Kako, če lahko kdo pojasni, če pa jim vse odvzemamo in vse določamo.

Pustite otroku svobodno dihati, opazujte ga in upoštevajte kar vidite. Vse povedo in pokažejo, čeprav ne z besedami.
Poskusite spoznati kaj je za otroka res dobro. Kaj je tisto kar je koristno in prav zanj in ne za vas in ne samo zato, ker ste se vi tako odločili.

Kasneje se današnja družba sprašujemo zakaj je otrok zbolel ali zakaj je toliko otrok žalostnih, brezciljnih, depresivnih, prekomerno prehranjenih? Le zakaj imamo iz generacije v generacijo vedno večje zdravstvene in psihološke težave?

Ne vem, če povsem razumemo to povezavo in da sami vplivamo na vse to, že takoj, ko začnemo vzgajati otroke po principih kot jih poznamo in mislimo, da so dobri.
Vsak otrok je kot odrasel človek- samosvoj in drugačen, ne vem zakaj nekdo misli, da bo delovalo to, kar je pisalo v eni od knjig ali ker je soseda naredila tako.

Moje mnenje je takšno in razumem ter se zavedam, da pazljivost ni odveč. Da, prav je, da smo pozorni in otrok ne poje kamenčka in se zaduši, vendar ne bo pa pojedel cele skale. Vem, da noben starš ne želi otroku slabo in se trudi po najboljših močeh in razpolaga z znanjem, ki ga ima. Vendar s tem, ko mu jemlje pravico razvoja in ga kalupira, ščiti in prepoveduje mu po mojem mnenju ne dela ravno koristnega za prihodnost.

In razumem, da je otroka potrebno zaščititi pred soncem, ampak je krema res boljša in bolj zdrava kot, če bi bil otrok 5 minut na soncu brez kemičnih sredstev na sebi?

Je potrebno porabljati denar za igrače, ko pa ima otrok raje stvari, ki so vsem dostopne brezplačno?

Nikomur ne želim svetovati kako in kaj vzgajati svoje otroke in vem, da bi marsikatera mama rekla kaj ti veš, nimaš otrok in vsaka mama pozna svojega otroka. Že že, zapišem samo kar opažam, vidim in kaj o vsem tem mislim. Ker kar opazim mi ne deluje, da ravno vsi vedo kako otroka videti, da bi ga lahko sploh upoštevali. Samo razmišljam o preveč ukvarjanju z otroci in kakšne posledice to morebiti lahko ima. In ta primer je šele na začetku otrokovega bivanja. Zdi se mi pomemben sam razvoj otroka do določenega leta starosti, ko še imamo vpliv na otroka, nadaljevanje potovanja pa šele sledi…z vstopom v šolo, z obdobjem odraščanja…

Kako se bom sama s tem poprijela in kako bom vzgajala lahko zapišem šele takrat. In res je, ne vem kako bo, ta trenutek vem samo to, da si želim za vse naše otroke, ki prihajajo in še bodo prišli na ta svet, da imajo življenje. Zaupam in molim k svojemu vodstvu, da bom videla, slišala in predvsem čutila, kako je “prav” in ne bom potencirala nekakšnega sistema na svoje otroke.
In upam, da bom znala biti spremstvo, ki ne postavlja pravil na način, ki bi utegnila otroku škodovati prej kot koristiti, predvsem pa, da bom znala dopustiti svobodo in pustiti, da diha.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja