Ne dovolimo jim, da se počutijo kot moški in ne dopuščamo, da nam pokažejo kdo v resnici so,
Ker….
Konstantno želimo imeti vse niti v svojih rokah. Bolje rečeno, hočemo imeti popolno kontrolo in nadzor.
Ker smo tečne, zakomplicirane in težimo za brezpredmetne stvari. Pričakujemo in zahtevamo po svoje in ne dovolimo moškim, da poskrbijo za nas.
Sama sem bila ogromno let tista nadzorna, boljše rečeno obsedena baba, ki je želela, da je vse, kot hoče ona. Mislila sem, da vse vem in je moj način eden in edini pravi.
Nikoli nisem sprejemala drugega razmišljanja, nisem ga niti slišala.
Tako kot sem jaz rekla je moralo biti in vse potekati po zamišljenem redu in niti slučajno
nikakor drugače! Moje mnenje je bilo zame pravilno in je lahko obveljalo.
Za lažjo predstavo delim banalen primer, ki sem ga doživela pred nekaj dnevi.
Ni moja stvar, ne vtikam se in ne komentiram dogajanja v trenutku, ko to opazim.
Vendar, ko razmišljam nekaj dni zatem mi je nekako hudo, ker se ta moški počuti nevidno, nesigurno, ne varno in predvsem ne moško. Zakaj?
Ker mu njegova ženska ne dovoli, da pokaže skrb in ljubezen do nje. Ne dovoli, da jo ljubi. Vse bi naredil zanjo. In zato ji pomaga pripraviti kosilo. Večkrat, ne samo ta dan.
Želi si pokazati njej, da je zanj kraljica in bi rad poskrbel za njo.
Postreže jed na mizo. Na mizo odloži podstavek. Ona jasno in glasbo pove, da podstavek ni potreben.
On ne reagira, mirno opravlja svoje delo kot si ga je zamislil, naprej.
Ona še drugič in še glasneje reče, da ne rabi podstavka. Ukaze z besedami, daj vstran!
On samo mirno reagira s kratkim pojasnilom;
Jaz sem ga dal na mizo, lahko ostane? Tako bi rad, da je.
Ona jezna in še tretjič: Ne, ne rabimo tega, vstane od mize, vzame podstavek in ga pospravi v predal.
Zakaj je bilo to potrebno?
Na njegovem obrazu je bil izraz očiten. Žalost in razočaranje.
Sprejel je dejstvo, da ni v redu, kar je naredil in povrhu še z dodanim občutkom zmedenosti, ponižanosti.
Ona enostavno ne razume, da je to zelo majhna stvar, ampak zanj pomembna. S tem je zrušila vso njegovo moškost. Ostal je brez besed in tudi brez volje in veselja, da nekaj za njo naredi.
Podstavek se je zdel, da je njej življenjskega pomena.
Nič se ne bi spremenilo v kolikor je ali ga ni tam, vendar je morala obveljati njena.
In bila je ponosna, da je tako, kot je ona želela, pravzaprav zahtevala.
Dosegla je svoje a žal brez zavedanja, da je večjo škodo kot njemu, na koncu naredila sebi.
Kontrola in ženski prav za vsako ceno, še pri na pogled tako majhni in nepomembni stvari.
Zamislimo si, da je njun odnos konstantno takšen. On trpi, velikokrat ga je strah kako in kaj sploh narediti, da bo prav (ker nikoli ni) in kako sploh pokazati in biti on, če se počuti kontroliranega in majhnega pri vsaki stvari ali skupni odločitvi, ki to ni?
Podstavek na mizi da ali ne?
Ta zgodba o podstavku me spomni na primer zgodbe s pokrovom wc školjke. Je pokrov gor ali dol življenjskega pomena?
Nikogar ne obsojam, želim si samo, da se naučimo ravnati z moškimi, spregledamo in si ustvarimo partnersko zvezo, ki nas oba vključena izpolnjuje. Hvaležna sem za takšne ali podobne situacije, saj se iz njih učim in rastem. Gradim svoj odnos še bolje, saj me drugi opomnijo, na kaj moram biti pozorna.
Takšni detajli sestavljajo del celotne slike.
Danes razumem moške do te stopnje zakaj se počutijo ne spoštovane.
Vprašam se zakaj ne spoštujemo kaj in kako naredijo, saj smo si svojega moškega vendar izbrale me same?
Pustimo jih, da naredijo po svoje, cilj bo dosežen iz te ali one strani.
Zakaj kompliciramo? Ni dovolj, da naredijo?
»Zagovarjam« jih, ko rečejo, da ženske ne vidimo, kaj in koliko naredijo, medtem, ko me “zahtevamo” in “pričakujemo” drugače.
Tragikomično je zato, ker si me pač samo drugače predstavljamo.
Kot, da nočemo ali ne zmoremo razumeti, da funkcioniramo različno.
Moški znajo in naredijo vse, če to želijo.
Trudijo se in na koncu imamo rezultat točno takšen kot smo želele, ali še boljšega, vendar nam ne ustreza način katerega je naš moški izbral.
Saj vemo, da nekaj kar izredno vpliva na nas in naše življenje tega ne bomo sprejele, zato bomo to izrazile.
Natančno bomo obrazložile svojemu moškemu zakaj. In on bo gotovo razumel.
Ja, saj razumem tudi nas ženske zakaj je tako, in zakaj ne dovolimo.
Seveda, ker se je marsikatera ženska privadila skrbeti zase in se naučila delati tudi stvari, ki jih ženska naj ne bi delala. Razumem, da znamo urediti in narediti same, veliko. Ampak včasih pač ni treba.
Če se oklepamo spominov, preteklosti ali primerjamo potem ne gre izžarevati tiste ženske miline, ki jo imajo naši moški radi.
Bodimo ženske v ženski energiji in ne ropajmo, temveč (o)hranimo svoje zveze.
Tudi, če znamo fugirati ploščice in vrtati v beton, pustimo, da to delo naredijo moški.
Zgodi se mi velikokrat in razumem to, da kdaj nismo potrpežljive. Ampak vem, da, če nam manjka potrpežljivosti, potem nismo nežne in ženstvene.
Pri sebi še vedno zaznam ta strah in me vsake toliko potegne nekam tja v staro prepričanje in sem za kratek čas spet tista trma, ki ne popusti.
Razumem obrambne mehanizme ker vem, da smo velikokrat bile prestrašene in se danes ne upamo v celoti predati.
Ja, ker smo bile že kdaj (pre)večkrat same in na tleh. Takrat smo se lahko naslonile samo nase in se potegnile ven iz dreka. In včasih je enostavno težko in hudo sprejemati, ker tega nismo navajene.
Velikokrat so se nam zgodile krivice, situacije in nezdravi odnosi, zato je prisoten strah in vem, da ni preprosto zaupati.
Če se zavestno odločimo premakniti vstran od ega in delati na tem področju se premikamo v pravo smer.
Pustimo moškim, da naredijo stvari kot si želijo oni sami. Iskreno si želijo, potrebujejo samo možnost in priložnost to tudi pokazati.
Želela sem povedati, da se mi dozdeva, da razumem ženski in moški princip delovanja in si želim, da se ženske trudimo in se naučimo samopreseganja in zaupanja v odnosu.
Da priznamo, da nimamo zmeraj prav, pravzaprav velikokrat nimamo prav.
Da ne krivimo moških za vse in poskušamo zaznati ter sprejeti dejstvo, da večkrat dobesedno težimo in to brez vsake potrebe.
Želim si, da ne zahtevamo korakov in sprememb samo od moških, ampak se za začetek me naučimo spuščati kontrolo.
Enostavno moramo moškemu dovoliti, da nam pokaže kako bi naredil on.
Vas ne zanima kakšno strategijo in vodstvo bi on izbral?
Če mu ne zaupamo potem ga raje izpustimo, da bo to lahko svobodno pokazal kateri drugi ženski, ki bo pripravljena spustiti nadzor in mu preprosto, zaupala.
Veste zgodi se, če jih predolgo dušimo in jim teptamo s tem, ko ne dovolimo, da se jim kasneje več ne da in postane jim vseeno. No, potem pa res ne naredijo več nič. Spet se čudimo zakaj je prišlo do tega in kako popraviti.
Trudim se zaznati, priznati na glas in želim narediti drugače kot včasih. Ljubeče.
Ker je vredno in ker je izredno videti partnerja kako je srečen, ker osreči nas.
In velikokrat pozabimo na to, da kar damo, dobimo.
Pozabimo, da je naš partner le odsev v ogledalu, ki nam kaže naše lastno stanje.
S svojimi dejanji in besedami nezavedno vstran od sebe potiskamo ljubezen, spoštovanje, razumevanje in toplino v odnosu.
Želimo si biti občudovane in hkrati tega niti slučajno ne dopuščamo.
Če si želimo biti srečne, za vse nas ni prav, da smo tečne.
Če si želimo biti ljubljene, ni časa, da buzeriramo svoje partnerje, ker se s tem od njim oddaljujemo.
Želijo si nam pokazati koliko in kako jim pomenimo, samo priložnost jim moramo dati.
Pogledati z njihove perspektive.
Zdi se mi, da ni ravno prav, da se mora moški na vse pretege dokazovati in pridobivati našo naklonjenost.
Bolj sodelujemo med seboj in manj kot smo ženske zakomplicirane prej se “čudežno” zgodi, da se nam posledično uresniči tisto kar si zaslužimo.
Dovoliti moramo, da gre vstran od nas tista zahteva za našim prav.
Kakor hitro se odzovemo drugače, se uresniči tisto, kar si želimo.
Še eno humorno delim z vami, da si ne bi niti po slučaju kdo predstavljal, da je partnerski odnos z mano idealen in samo lep. Daleč od tega, sem pa ponosna, da zmorem nadgrajevati sebe in svoje odzive.
Prosila sem partnerja, da mi pomaga najti sliko za zapisano vsebino.
Mi pomagaš najdi sliko ženske, ki je tečna? In on reče: Naredi selfija 🙂